Am andern Tag war die Hochzeit. Während der Trauung hörte man die Braut weinen, es schien, als ahne sie ihr trauriges Schicksal voraus, während der Bräutigam, Herr Peter Salomon Curius, selbstbewußt und höhnisch lächelnd um sich blickte. Die Sache war die, daß es kein Geschöpf auf Gottes Erdboden gab, dem er sich nicht überlegen gefühlt hätte.
Als das Hochzeitsmahl zu Ende war, wurde Engelhart mit den andern Kindern ins Freie geschickt. Es war ein lieblicher Garten hinter dem Haus, voll Apfel- und Kirschenbäumen. In dem dumpfen Trieb aufzufallen, sonderte sich Engelhart von der Gesellschaft ab und schritt in einer den Erwachsenen abgelauschten Gangart in der Tiefe des Gartens hin und her. Was ihm unbewußt dabei vorgeschwebt hatte, geschah; die jüngste Cousine folgte ihm, stellte sich ihm gegenüber und blitzte ihn mit dunkeln Augen schweigend an. Nach einer Weile fragte Engelhart um ihren Namen, den er wohl schon einige Male gehört, aber nicht eigentlich begriffen hatte. Sie hieß Esmeralda, nach der Frau des Onkels Michael in Wien, und man rief sie Esmee. Dieser Umstand erweckte von neuem Engelharts prickelnde Eifersucht, und er fing an, prahlerische Reden zu führen. Der Lügengeist kam über ihn, zum Schluß stand er seinem wahnvollen Gerede machtlos gegenüber, und Esmee, die ihn verwundert angestarrt hatte, lief spöttisch lachend davon.
Um diese Zeit faßten seine Eltern den Beschluß, ihn, obwohl er zum pflichtmäßigen Schulbesuch noch ein Jahr Zeit hatte, in eine Vorbereitungsklasse zu schicken, die ein alter Lehrer namens Herschkamm leitete. Herr Ratgeber, der große Stücke auf Engelharts Begabung hielt und große Erwartungen von seiner Zukunft hegte, war ungeduldig, ihn in den Kreis des Lebens eintreten, von der Quelle des Wissens trinken zu sehen. Er dachte an seine eigne entbehrungs- und mühevolle Jugend. Noch in den ersten Jahren seiner Ehe liebte er gehaltvolle Gespräche und gute Bücher und bewahrte eine schwärmerische Achtung für alles, was ihm geistig versagt und durch äußerliche Umstände vorenthalten blieb. | Naslednji dan je bila poroka. Med poročnim obredom je bilo slišati jok neveste in videti je bilo, kot da že v naprej sluti svojo žalostno usodo, ženin, gospod Peter Salomon Curius, pa je med tem z ironičnim nasmehom prav samoljubno pogledoval naokrog. Zadeva je bila pač takšna, da na vsem ljubem božjem svetu ni bilo bitja, nad katerim se ne bi počutil vzvišenega. Ko se je poročno kosilo končalo, so Engelharta skupaj z drugimi otroci poslali ven. Za hišo je bil ljubek vrt, poln jablan in češnjevih dreves. Z motno željo po izstopanju, se je Engelhart ločil od preostale družbe in se s hojo, ki jo je posnemal po odraslih, prestopal v notranjosti vrta sem in tja. In to, kar si je podzavestno domislil, se je resnično zgodilo; najmlajša sestrična mu je sledila, mu stopila nasproti in se molče s temnim pogledom srepo zastrmela vanj. Čez nekaj časa jo je Engelhart vprašal po imenu, ki ga je gotovo že nekajkrat kajpada slišal, vendar si ga dejansko še ni zapomnil. Ime ji je bilo Esmeralda, po ženi strica Michaela z Dunaja in klicali so jo Esmee. Ta okoliščina je pri Engelhartu na novo prebudila njegovo mrzlično ljubosumje in pričel je s svojimi nastopaškimi govori. Duh laži ga je povsem prevzel in na koncu je stal nemočen nasproti svojega ponorelega govoričenja in Esmee, ki je presenečeno strmela vanj, je z ironičnim nasmehom oddrvela stran. Enkrat v tistem obdobju so se njegovi starši odločili, da ga bodo kljub temu, da bo komaj čez eno leto dopolnil primerno starost za šolo, poslali v pripravljalni razred starejšega učitelja po imenu Herschkamm. Gospod Ratgeber, ki je imel zelo visoko mnenje o nadarjenosti Engelharta in je do njegove prihodnosti gojil velika pričakovanja, je bil nestrpen pri čakanju na to, da bi ga ugledal vstopiti v življenjski krog in piti iz izvira znanja. Razmišljal je o svoji lastni mladosti, polni odrekanj in naporov. Še v prvi letih svoje zakonske zveze je ljubil plodne pogovore in dobre knjige in ohranil je zasanjano spoštovanje do vsega, kar mu je duhovno ostalo neizpolnjeno in za kar je bil zaradi zunanjih okoliščin prikrajšan. |